ponedeljek, 30. julij 2012

JE KAJ NOVEGA GLEDE MATIČNIH CELIC?

Zasnova regenerativne medicine navdušuje predvsem paciente in njihove družine, ki iščejo terapevtske rešitve za osebne stiske, ki so velikokrat zelo tragične. Gre za uporabo matičnih celic, iz katerih lahko v laboratoriju razvijejo katero koli tkivo in tako podprejo oziroma obnovijo prizadete organe ali tkiva.

Celična terapija obstaja že dolgo časa prav zaradi matičnih odraslih celic kostnega mozga in popkovine, ki so že približno 40.000 pacientom omogočile zdravljenje.

Obstaja več različnih vrst matičnih celic:

Zarodne matične celice: načeloma pridelane v laboratoriju, na podlagi nadštevilnih človeških zarodkov po umetni oploditvi. Številne etične težave povzroča njihovo samouničenje. Te matične celice še niso omogočile nobenega človeškega zdravljenja. Celice so poleg vsega v laboratoriju izjemno labilne in spontano tvorijo novotvorbe.

Pluripotentne matične celice
: nedavno podrobneje raziskane, pridobljene v laboratoriju z genetskim obdelovanjem odraslih celic, kot na primer kožnih celic, v matične celice. Ne uničujejo človeškega zarodka. Po naraščajočem znanstvenem in etičnem interesu še ni mogoče potrditi možnega terapevtskega učinka.

Odrasle matične celice: odvzete iz odraslih tkiv, kot so na primer kostni mozeg, mišice ali maščobe.

Matične celice iz popkovnične krvi in krvi placente: odvzamejo se po porodu, postopek pa je za mater in otroka neboleč in ne predstavlja tveganja. V dvajsetih letih so matične celice iz krvi placente omogočile zdravljenje 20.000 pacientom s presaditvijo kostnega mozga z uporabo krvnih matičnih celic za obnovitev imunskega ali krvnega sistema.

Več raziskovalnih skupin po svetu je potrdilo koristnost matičnih celic iz popkovnične in placentne krvi za laboratorijsko pridobivanje različnih vrst tkiv: živčnega, jetrnega tkiva, tkiva trebušne slinavke, kostnega in hrustančnega tkiva. Izvajajo se novi terapevtski poskusi, zlasti za zdravljenje otrok s cerebralno paralizo ali sladkorno boleznijo v mladosti, v Združenih državah in nato še v Nemčiji tudi za zdravljenje srčnih napak z lastnimi matičnimi celicami iz popkovine ali popkovnične krvi.

Novussanguis

Mednarodno združenje za raziskovanje matičnih celic iz popkovnične krvi in odraslih matičnih celic so ustanovile skupina profesorja McGuckina iz univerze v Newcastlu (Velika Britanija) in ustanove Jérôme Lejeune (Francija). Prvo zdravljenje s popkovnično krvjo se je zgodilo v Združenih državah leta 1970. Leta 2008 se je s popkovnično krvjo že zdravilo in bilo ozdravljenih na tisoče ljudi. Danes je vloženo veliko dela v razvoj matičnih celic iz popkovnične krvi v Aziji, Avstraliji in Združenih državah. Leta 2004 je bila Japonska prva država, ki je izvedla več zdravljenj s popkovnično krvjo kot s presaditvijo odraslega kostnega mozga. Na Floridi se zdravniki specialisti za sladkorne bolezni usmerjajo predvsem na zdravljenje s popkovnično krvjo.

Novussanguis, info@novussanguis.org


Vsako leto je na svetu 130 milijonov rojstev, v Franciji več kot 816.000. Pri tem popkovina s svojo krvjo predstavlja izjemen rezervoar matičnih celic, katerih odvzem je preprost in ni etično sporen.

V Franciji je možen odvzem otrokovih matičnih celic le v nekaterih porodnišnicah, ki sodelujejo s pristojnimi biobankami. V nasprotju z drugimi evropskimi državami Francija ni razvila posebnega kadra za razvoj zasebnih bank. Vse več staršev se zato odloča za hranitev otrokovih popkovnih matičnih celic za družinske potrebe v zasebnih biobankah v tujini. Tretja možnost »solidarnega družinskega hranjenja« (ki ga je na primer razvila biobanka Cryo-Save) pa omogoča tistim staršem, ki to želijo, zasebno hraniti otrokovo popkovnično kri in obenem možnost darovanja matičnih celic ustreznemu pacientu. V več ameriških državah je obvezno informiranje nosečnic o možnosti zbiranja popkovnične krvi. Sijajni znanstveni in medicinski napredek se bo lahko razvijal le v primeru, ko popkovine in popkovnične krvi ne bomo pojmovali kot odpadek, temveč kot možnost hranjenja celic v posebnih biobankah.

dr. Nico Forraz in Colin McGuckin,
CTI -Lyon: raziskovalni inštitut za celično terapijo in tehnologijo, Lyon-Saint Priest, Rhône

Vir: 24kul.net

torek, 24. julij 2012

INTERVJU: “Toliko se nisva nikoli v življenju smejala, kot se sedaj.”

Družina Pavlin Šulek
Miriam Pavlin Šulek in Rok Pavlin, starša štirih. Preberite njuno razmišljanje o shranjevanju matičnih celic pri družbi Neocelica.

Vaša družina je pa res nekaj posebnega. Kar štirje otroci v obdobju petih let! Verjamemo, da zna biti naporno. Kako se počutita kot starša tem štirim zakladom?

Rok: Utrujena, zaskrbljena, srečna. Kar v tem vrstnem redu. Pravzaprav je težko ugotoviti, kako se počutiš. Zanima te samo, kako se imajo oni. Ves čas si zaskrbljen, seveda dokler se zaenkrat trije hodeči čmrlji ne spravijo nate. Toliko se nisva nikoli v življenju smejala, kot se sedaj.
Miriam: Ja, utrujeno je gotovo prvi odgovor, ki mi pade na pamet. Srečno, zadovoljno in pogosto zelo zaskrbljeno. Bi rekla, da nekako tako kot vsaka druga mama, ne glede na to, koliko je otrok. Je pa res, da je naše življenje do zdaj bolj kot to, koliko malčkov je na kupu, zaznamovalo to, da imata dve izmed njih vsaka svoje zdravstvene posebnosti, zaradi katerih smo redni gostje pediatrične klinike, kar je za nas že logistično pravi mali projekt. Enako velja za življenje v strogem centru Ljubljane, brez dvigala ali dostopa z avtom.

Ob rojstvu vseh štirih otrok ste shranili matične celice iz popkovnične krvi. Lahko poveste, kaj vas je prepričalo v odločitev za shranitev?

Rok: Pravzaprav je Miriam mene. V času prve nosečnosti se je odločila za shranitev matičnih celic, ker je ta možnost obstajala.
Miriam: Ko sem v prvi nosečnosti nekje prebrala, da ta možnost obstaja, sploh nisem kaj dosti razmišljala. Preprosto se ne bi rada nikdar v življenju znašla v situaciji, ko bi mojemu otroku takšne matične celice lahko pomagale, pa jih nimamo, čeprav je obstajala možnost, da bi jih imeli. Pri vseh nadaljnjih je bila logika še bolj preprosta – če ima to eden, bodo imeli tudi drugi. Vprašanje je bilo vedno zgolj finančno. Štiri shranitve matičnih celic v dobrih štirih letih so poleg vseh ostalih stroškov res ogromen zalogaj.

Ste se o shranjevanju matičnih celic pogovarjali s sorodniki, znanci, zdravniki, ali je bila odločitev sprejeta na podlagi preučevanja obstoječih zapisov o matičnih celicah in zdravljenju z matičnimi celicami?

Rok: Iz shranjevanja matičnih celic nikoli nisem delal nobene znanosti oziroma projekta. Zdelo se mi je skoraj samo po sebi umevno, da jih shraniva in s tem otroku kupiva varovalko, za katero upava, da je nikoli ne bo izkoristil.

Kje vidite največjo korist shranjevanja matičnih celic?

Miriam: Morda bo zvenelo čudno, ampak iskreno upam, da moji otroci od njih ne bodo imeli nobene koristi, preprosto zato, ker jih ne bodo potrebovali. Malo je ironično, da imamo dve deklici na hematoonkološkem oddelku pediatrične klinike, kjer je vse polno otrok, ki jih zdravijo z matičnimi celicami, mi pa si z njimi zaenkrat ne moremo nič pomagat. Ampak kaj vem, kje bo medicina čez deset let.

Kaj svetujete bodočim staršem, ki so glede shranjevanja matičnih celic še neodločni?

Rok: Težko karkoli svetujem. Naj se odločijo tako, da bodo s svojo odločitvijo pomirjeni.
Miriam: Res je, to so odločitve, glede katerih ne bi hotela vplivati na nikogar. Gotovo naj se dobro pozanimajo glede vsega, kar se jim zdi pomembno. In se odločijo tako, da bodo s svojo odločitvijo pomirjeni. Jaz sem.

Se boste v primeru petega otroka ravno tako odločili za shranitev?

Rok: Khm, peti otrok? :)
Miriam: Prav res, nimam niti prostora razmišljat o čem takem :) Zelo hipotetično pa velja še bolj kot za vse ostale otroke, le finančno vprašanje.

Hvala za vaš čas!
Ekipa Neocelice

sreda, 04. julij 2012

UMETNO OKO, KI VIDI

Jošiki Sasai
Japonski znanstveniki so spodbudili matične celice, da so se razvile v glavno komponento človeškega očesa.

Jošiki Sasai je s svojimi sodelavci s Centra RIKEN za razvojno biologijo v v mestu Kobe na Japonskem uspel spodbuditi človeške matične celice, da so se razvile v glavno komponento človeškega očesa. V laboratorijskih posodah so se celice spontano združile v balon, imenovan očesni mehurček, ki se je zgubal sam vase in tako ustvaril polmilimetrski mešiček, obložen s celicami očesne mrežnice.

Zanimivo je, da je ta proces potekal neodvisno, ne da bi se vanj vpletli znanstveniki, kar jih je vse zelo prevzelo. Kot je v komentar na objavo o tem dogodku izjavil Austin Smith, direktor Centra za raziskovanje matičnih celic na Univerzi Cambridge v Veliki Britaniji, dosedaj znanstveniki niti niso natanko vedeli, kako se oko razvija, dokler niso tega v spontanem dogajanju opazovali v laboratoriju omenjene japonske skupine.

Dosežek japonske skupine vzbuja upanje, da bo nekoč moč povrniti vid tistim, ki so ga izgubili. Masajo Takahaši, oftalmologinja v omenjeni raziskovalni skupini, je že začela presajati plasti mrežnice, vzgojene v laboratorijskih posodicah, v oči slepih miši, z upanjem, da jim bo povrnila vid. Proti koncu leta pa jih namerava presaditi tudi v oči slepih opic.

Vprašanje, ali se bo presajeno tkivo vgradilo v tkivo prejemnika, je še odprto. Jošiki Sasai upa, da se bo, saj kot zatrjuje, gre za zelo čisto snov, brez ostankov embrionalnih matičnih celic, ki bi lahko pomenile tveganje, da se razvijejo v rakavo tkivo ali kako drugo tkivo.

Vir: delo.si