 |
| mag. Stanko Pušenjak, dr.med. |
Oboje. Zakaj? Vsi živimo dalj kot nekaj tednov zgolj zato, ker imamo poleg diferenciranih, torej specializiranih celic za neko nalogo nekega organa, v vseh organih prisotne tudi matične celice, ki so zasnova za tvorbo novih in novih mladih celic, specialistk za določno nalogo ali opravilo, s pomočjo katerih se stalno obnavljamo. Žal se naše matične celice starajo z nami in iz delitve v delitev izgubljajo sposobnost specializacije, daljšega življenja in popolnega opravljanja svoje naloge. Slej ko prej nam delitve sposobnih matičnih celic zmanjka in novih celic za določena nujna presnovna opravila postane premalo, tkiva se preveč postarajo, oslabijo v svoji funkciji, zato pride do podiranja usklajenega delovanja organizma in nastopi starost, bolezen in na koncu smrt. Določene bolezni nas oropajo let in desetletij brezskrbnega življenja in prinesejo bolečine, trpljenje, zmanjšano sposobnost in invalidnost, enako velja za poškodbe, obrabo tkiv in starost. Pri nekaterih nastopi starost prej kot pri drugih, kar je tudi posledica zasnove matičnih celic posameznika.
Kaj nam obetajo matične celice, shranjene ob našem rojstvu v primerjavi z matičnimi celicami, pridobljenih kasneje?
Najboljše matične celice bi bile tiste iz zarodka, a te niso dostopne brez škode za zarodek, plod in posameznika, ki iz tega zraste. Prva priložnost pridobitve odraslih matičnih celic brez škode je iz popkovne krvi, ki ostane po rojstvu v posteljici in popkovini. Enako velja za mezenhimske matične celice v popkovni zdrizovini (Whartonovi žolici). Te matične celice imajo za seboj morda 5% svojih delitev ali manj, medtem ko imajo matične celice iz npr. mlečnih zob za seboj že več kot 20% vseh svojih delitev, iz maščobe pri odraslem že 40% do 60% ipd, poleg tega te matične celice sploh nimajo zmožnosti razviti se v vse potrebne linije celic, temveč le v nekatere.
Trenutno je največji uporabnik matičnih celic onkologija krvotvornih organov pri otrocih, ti pa v glavnem zbolevajo zato, ker imajo genetsko okvaro, ki to bolezen povzroča ali vsaj omogoča. Pri teh otrocih in odraščajočih osebah morebiti shranjene lastne matične celice žal niso primerne za uporabo pri zdravljenju, ker tudi njihove matične celice vsebujejo enako genetsko okvaro, ki je privedla ali omogočila razvoj bolezni. To je glavni argument zagovornikov javnega shranjevanja matičnih celic, saj je trenutna situacija naklonjena temu razmišljanju. Tuje matične celice so namreč pri večini bolezni, ki jih z matičnimi celicami zdravimo danes, bolj uporabne, kot lastne. Kaj pa prihodnost? Tudi ta je že tukaj, vendar je ne opazimo, ker mnogi zanjo ne vedo.
Lastne matične celice je že danes mogoče uporabiti za vrsto bolezni in stanj, ki bodisi niso genetske temveč naključne posledice vpliva okolja ali pa so genetske in prav zato s pomočjo matičnih celic lahko izven telesa preprečimo hude zaplete zdravljenja. Med prve lahko prištevamo poškodbe kože, hrustanca in kosti, ki so eden najpogostejših razlogov za težko invalidnost relativno mladih ljudi zaradi prometnih, delovnih, športnih in drugih poškodb. Razvija se tudi uporabo matičnih celic v zdravljenju poškodb hrbtenjače.
Med druge lahko prištevamo bolezni, ki zahtevajo zdravljenje s potencialno nevarnimi zdravili. Na trgu je vse več zdravil in mnoge težke bolezni še dolgo ne bo mogoče zdraviti drugače, vendar imajo zdravila pri različnih osebah različne stranske učinke, zdravljenje, zlasti z nevarnimi kombinacijami sicer učinkovitih zdravil, pa je lahko prav zato zelo boleče, polno trpljenja, pa tudi nevarnosti za življenje in dolgoročno zdravje. Nekatera zdravila sicer zdravijo bolezni, a lahko povsem neodvisno pri določenih posameznikih povzročijo celo smrt. Matične celice nam omogočajo razvoj celičnih kultur, na katerih lahko izven telesa testiramo različne kombinacije zdravil ter potem izberemo tisto, ki test prestane najbolje in v celicah bolnika povzročijo najmanj neželenih presnovnih sprememb, pri čemer pacient ničesar ne tvega.
Matične celice so torej nekakšno miniaturno rezervno tkivo z genetskimi in presnovnimi lastnostmi lastnika, skondenzirano na nekaj deset tisoč do nekaj sto tisoč matičnih celic, iz njih pa lahko v primernem laboratoriju pridobimo milijone in milijarde celic z določeno funkcijo. Z ustreznim znanjem na primer lahko izdelamo skoraj poljubno celično kulturo določenega tkiva in usmerimo te celice v organ, ki mu teh celic primanjkuje ali individualno prilagodimo zdravljenje konkretni osebi z zdravili, ki bi sicer bila lahko tudi nevarna ali celo usodna. Znanje na tem področju raste eksponentno, torej se vsako leto pojavi dvakrat več spoznaj kot jih je bilo do takrat. Shranjevanje matičnih celic že nekaj časa ni več kupovanje »mačka v žaklju«, temveč postaja predvidljivo zavarovanje in naložba v prihodnje zdravje in prevzema vse več potenciala za zdravljenje in obnavljanje obnovljivih tkiv.
Menim, da je skrb za našo prihodnost zelo pomembna in shranjevanje matičnih celic postaja pomemben dejavnik v teh prizadevanjih. V kritičnih situacijah lahko reši življenje, olajša, skrajša in poceni zdravljenje ter zmanjša verjetnost trajne invalidnosti.
Javno ali zasebno?
Za mene je to umetno vprašanje oziroma zgolj stvar nazora posameznika in njegovih finančnih zmožnosti oziroma zmožnosti družine, ki ji novorojenec pripada. Če nekdo ne more celic svojega otroka shraniti le zanj, naj jih podari javni banki in morda bo od njih otrok kdaj imel korist celo sam.
