O čem govorijo zadnja dognanja raziskovanja matičnih celic?
Zadnjih deset let je bilo največ pozornosti in dela usmerjenega v razumevanje, da s pomočjo matičnih celic lahko obnovimo organ. V nedavnih raziskavah smo se posvetili predvsem srcu, kako lahko ukrepamo pri poškodbah oziroma spremembah tkiva. Dejstvo je, da so srčne bolezni eden večjih ubijalcev evropske populacije današnjega časa.
Kakšne so napovedi, glede na vaše prepričanje, da matične celice kljub vsem novim dognanjem ne bodo nikoli nadomestile ne tablet ne operativnih posegov?
Matične celice so močne, ker se tako uspešno prilagajajo novim okoliščinam. In če jih pravilno spodbudimo, naj se spremenijo v primerno tkivo, ne le podpirajo oboleli organ, ampak ga celo obnovijo. Naj vam pojasnim: če ob primerni uporabi novega zdravila uporabimo še matične celice, lahko pospešimo zdravljenje. Matične celice pa niso edini odgovor, potrebujemo podporo farmacevtske industrije, da bo proizvajala zdravila, ki bodo dopolnjevala učinek matičnih celic, in seveda potrebujemo kakovostno zdravstveno oskrbo in osebje, ki bo ustrezno presadilo/transplantiralo celice v pravi del človeškega telesa. Od tega, kako so celice vstavljene, je namreč odvisno, kako uspešne bodo med zdravljenjem. Raziskave so zelo obsežne. Povezali smo več najuspešnejših klinik, da prvič združijo moči in ustvarijo najboljši paket za celostno oskrbo. Številni največji specialisti so strnili glave.
Človek kot plod znanstvene raziskave. Rezultati vsakič znova presenečajo. Kaj je trenutno vaš glavni problem?
Veliko stvari še ne vemo. Matične celice pridobimo iz popkovnične krvi, kostnega mozga, iz različnih virov, nato jih moramo počasi spreminjati v to, kar mi hočemo, in ne v to, kar one same želijo biti. Problem torej nastane v nadzoru, kajti ko celice spodbudiš, naj se razvijajo v določen tip, se ne razvijajo vse v želeni smeri.
In kakšno vlogo ima za raziskovalce vidik narave, torej upoštevanje naravnih zakonitosti, ima kakšno?
Mislim, da izrabljamo naravo, da dela sebi v prid. V tem, kar delamo, vidim bolj naravno terapevtsko metodo. Če uporabimo naše lastno tkivo in ga želimo obnoviti s pomočjo naših matičnih celic, je to na dolgi rok za nas najbrž bolje kot uporaba sintetičnih zdravil iz kemijskih laboratorijev. Zdravila imajo včasih zelo neprijetne stranske učinke.
Kako ste pravzaprav začeli delati prav na tem področju?
Raziskovati sem začel v Londonu, kjer sem delal z resno bolnimi otroki, pri katerih so se razvile bolezni matičnih celic, predvsem bolezni krvi in krvotvornih organov. Bil sem odločen, da jim pomagam.
Se vedno počutite dobro s tem, kar delate, ali prihajajo tudi trenutki, ko se morda spopadate z notranjimi dilemami?
Dileme … Žal mi je le, da nismo s kolegi že prej uporabili tega, kar delamo danes. Včasih vidim oči žalostnih otrok, ki niso preživeli, ker jim pred dvajsetimi leti in več nismo mogli pomagati, ker še ni bil čas za to. Dilema vsakega, ki sodeluje na tem področju, je torej tudi izbira pravega trenutka, kdaj so stvari dovolj razvite, da jih lahko preizkusimo na človeku in da ljudem postanejo dostopne. Če imate v mislih etiko, nisem osebno v nikakršni dilemi, za raziskave uporabljamo odrasle matične celice, in ne celic zarodka, torej nimam niti nobenih verskih pomislekov. Težim k temu, da bi s svojimi dognanji čim prej dosegli bolnike, ki potrebujejo rezultate našega dela.
Predavate tudi v Vatikanu. Kako tam sprejemajo vaše delo?
Vatikan zelo podpira takšne raziskave. Veste, več popkovnične krvi bo shranjene v bankah, več ljudem bomo lahko pomagali. Ni dolgo, kar se je shranjevanje začelo, v New Yorku je namreč najstarejša banka popkovnične krvi stara šele 22 let. Zato bi ljudem želel sporočiti, naj vlagajo v to. Potrebovali bomo celice mnogih, da bi pomagali ljudem po vsem svetu. Poseben problem namreč nastane tudi zaradi migracij med populacijami in etničnimi skupinami. Če ima na primer Slovenka otroka z Angležem, ne delita istega tipa tkiva. Če bo otrok zbolel za levkemijo, bodo torej teže našli primerno tkivo zanj, kot če imata otroka dva Slovenca, saj bosta iz lokalne populacije laže našla ustrezno pomoč. Govorimo o tkivni skladnosti. Z vsemi migracijami in mešanjem ljudi po vsem svetu se ustvarja vedno več tipov tkiva, zato je težko najti ustreznega ter primernega darovalca tkiv in celic za zdravljenje. Torej v prihodnosti ne bomo potrebovali samo bank s popkovnično krvjo za zdravljenje, ampak tudi banke za tkiva; za jetra, ledvice, srce in druge organe. Vlada v Veliki Britaniji je vložila ogromne vsote denarja v shranjevanje popkovnične krvi.
Govorite o široko zastavljenih projektih, kdo vse je vključen vanje?
Ogromno ljudi, vedno več, doktorji, medicinsko osebje, kirurgi, znanstveniki, inženirji, kemiki, farmacevti, biologi. Evropski parlament se je odločil, da bo za projekt namenil veliko denarja, ogromno milijonov je že šlo vanj. V Franciji se trenutno posvečamo velikemu 43 milijonov vrednemu projektu zdravljenja raka. Gre za to, da kirurgi lokalnih bolnišnic, specializiranih za zdravljenje rakavih obolenj, odstranjujejo rakava tkiva, jih pošiljajo v naš laboratorij, mi iz njih izoliramo rakave matične celice, jih razvrstimo in pripravimo tkivne kulture ter jih nato pošljemo farmacevtski industriji, da razvije/izdela posodobljene kemoterapevtike. Pošljem jih tudi diagnostikom, da bi rakave celice čim prej prepoznali. Zaradi našega dela preživi 70 odstotkov otrok s posebno vrsto levkemije, medtem ko jih pred samo 20 leti prav toliko ni preživelo.
Tako rekoč v seciranje človeka greste, približujete se celicam, eni njegovih najmanjših enot, in se jih celo dotikate. Kaj pa človekov psihološki in duševni del, koliko ga pri raziskovanju spremljate, upoštevate?
S tem se za zdaj ne ukvarjamo kaj dosti, čeprav se še kako zavedam pomembnosti tega dela. Moj oče ima parkinsonovo bolezen, moja mati je pravkar ozdravela od raka, žena mojega brata pa je pred nekaj leti zaradi te bolezni umrla. Verjamem, da je psihološki del pogleda na človeka zelo pomemben, prav tako socialni vidik. To bomo še morali spoznati v bolnišnici prihodnosti, torej obravnavati človeka kot individuum.
In vaše življenje poleg dela, kariere, obstaja, zdi se, kot da ste enako predani svoji viziji?
Zelo sem zaseden. Vedno bolj celo verjamem, da je imeti priložnost delati nekaj takšnega, kar delam, poklicanost, misija. Moj trenutni zasebni cilj pa se je naučiti francoskega jezika in dobro smučati. Moram imeti življenje poleg svojega profesionalnega dela, ki me zadovoljuje, tega se zavedam, sicer ne morem biti srečen. Prav to tudi očiščuje moje misli, me razbremenjuje. Vikende torej preživljam na smučeh v hribih. Ja, zares veliko delam, najbrž preveč.
Sprašuje: TAJA ZUCCATO
DRUGO MNENJE
Doc. dr. Matej Drobnič, dr. med., specialist ortopedske kirurgije
»Prva klinična terapija z uporabo matičnih celic v Sloveniji sega v leto 1996, ko sta bila operirana prva bolnika z avtolognimi gojenimi hondrociti. Slovenski ortopedi v navezi s strokovnjaki bazičnih znanosti so bili tretji na svetu pri vpeljavi takrat revolucionarne metode, namenjene zdravljenju večjih hrustančnih poškodb v kolenu. Od takrat je bilo z njenimi modifikacijami uspešno zdravljenih že več kot 180 bolnikov. Sledila je uporaba gojenih hondrocitov v urologiji za zdravljenje refluksa v mehurju. Kasneje so v travmatologiji uporabljali gojene ostroblaste za premoščanje večji kostnih defektov, kar pa se dolgoročno ni obdržalo v klinični praksi. V zadnjih letih uporabljajo še krvne matične celice v kardiologiji za zdravljenje srčnega popuščanja ter mišične matične celice za zdravljenje inkontinence pri ženskah v ginekologiji. Še mnogo več teh terapij je v fazi bazičnih raziskav in čakamo na njihove možne klinične aplikacije.«
Vir: delo.si
