Aljoša, po petih mesecih privajanja in uvajanja v očetovstvo, kako bi v enem stavku opisali občutke, ki vam jih je prinesla nova življenjska vloga?
To je absolutna ljubezen.
Kaj je za vas bolj naporno? Pomanjkanje spanca ali konstantno previjanje pleničk in podiranje kupčkov? Bi raje spali samo 3 ure na noč in nikoli več previjali, ali bi raje spali celih 8 ur in vseeno menjali pleničke?
Naporov sem v življenju kar vajen, a vseeno so podočnjaki, ki pridejo s starševstvom prav posebne vrste. Mame jih lahko delno zakrijejo z ličili, moški pa lahko zgolj preusmerimo pozornost k nasmehu, ki ponosnim očkom vedno ždi na obrazu. K sreči Sofia za zdaj pridno spi, z Ivo sta uspeli ustvariti ritem in zaupanje, ki nam ne prinašata veliko neprespanih noči. Kar se pa pleničk tiče, so pa zelo zabaven ritual. Sploh ko navdušeno ploskaš otroku, ker se je pokakal. Ljubezen gre pač tudi skozi prebavni trakt. (smeh)
Ste izvršni kreativni direktor Pristop Creative. Zavedamo se, da zna biti agencijsko delo naporno in stresno. Kako uspešno žonglirati med družinskim življenjem in delom ter v kakšni meri je prihod Sofie spremenil vaš službeni delovnik?
Moj delovnik je bil do rojstva Sofie najmanj deset urni, zdaj pa se trudim, da obstajata dva osem urna. Starševski in agencijski. (smeh) Sofia se zbudi okoli sedmih, pol osmih zjutraj. Najprej se kakšne pol ure kobacamo po postelji, se previjemo, umijemo in imamo zajtrk. Nato 15 minut gledava klasične koncerte, saj ji (brez kakšne preambiciozne starševske prisile) klasična glasba pred dopoldanskim razgrajanjem zelo prija. Potem v kuhinji, medtem ko si kuham in spijem kavo, odpleševa še kakšen radijski hit ali dva, tako da okoli devetih oddrvim v službo in se trudim biti čim prej doma.
Če se vrnemo nazaj, kakšna je bila vaša prva reakcija, ko vam je Iva zaupala novico o nosečnosti? Na uho nam je prišla informacija, da ste srečno novico izvedeli zjutraj, pravzaprav za dobro jutro.
Ja, to je bilo res dobro jutro. Po tem, ko Ivi v naši gostilni zrezek v omaki ni najbolje prijal, sva posumila, da se mogoče tam spodaj kaj dogaja. In res se je. Iva je v nedeljo ob šestih zjutraj naredila kar nekaj testov za nosečnost, a me je kljub temu, da so bili pozitivni, pustila spati do devetih. Nato mi je z: "No, pa smo noseči!" obrnila svet na glavo.
Kako ste sicer prenašali nosečnost? Vam je bilo kaj slabo? Pa Ivi?
No, če s tem mislite fantomsko ali solidarnostno nosečnost kot jo imajo nekateri moški, ki jim je vzporedno slabo in se simultano redijo, potem vas moram razočarati. Tudi Ivi ni bilo skoraj nikoli slabo. Nosečnost je bila zelo lepo obdobje posebnega zbliževanja, krepitve občutka nove odgovornosti in drugačnih skrbi. Starševstvo te preoblikuje, ta proces se pa začne takoj ko te ženska za dobro jutro seznani z dejstvi. (smeh)
Navkljub temu, da so bodoči očki očarani nad spreminjajočim se telesom nosečnice pa se mnogokrat zgodi, da radi tudi potarnajo o tečnobi in hormonskih neravnovesjih svoje boljše polovice. Kakšna je bila Iva kot nosečka in ali sedaj, ko je mama gledate nanjo kako drugače?
Iva je čudovita mati in ko svojo žensko gledaš, kako skrbi za vajinega otroka, je težko ne čutiti globoke ljubezni. Sicer pa razumem na kaj ciljate z očaranostjo nad spreminjajočim se telesom nosečnic. In ja, podivjano in kipeče oprsje je glavni fokus tega obdobja. Kar je edino prav, saj otrok to potem hitro monopolizira. (smeh) O tečnobi pa ni bilo ne duha ne sluha. Ali pa zaradi oprsja tega sploh nisem opazil. (smeh)
Zaupajte nam najbolj smešno anekdoto iz časa nosečnosti.
Z Ivo sva nosečnost skušala v prvem tromesečju prikriti, a so novico vseeno nekako izvohali mediji, kar nama je povzročalo kar nekaj preglavic pri zadrževanju najine skrivnosti. Po prvem sva sliko ultrazvoka oblikovala v wellness kupone, češ prihaja nekdo, ki bo rabil razvajanje, in hotela družini tako na malo bolj domiseln način sporočiti veselo novico. Kot zakleto sva imela ravno takrat težavo spraviti vse za skupno mizo, zato smo se pri obojih zaradi pretirane napetosti v zraku najprej pošteno skregali. Kar je bila pravšnja emocija za to, da se je v naslednjem trenutku vse sprevrglo v dereče solze sreče.
Koliko časa ste potrebovali, da ste v avto pravilno namestili otroški sedež?
Bilo je izjemno hitro. A pogojeno s tem, da naj bi Iva in Sofia v porodnišnici ostali tri dni, a so jima, ker sta se očitno lepo obnašali (smeh) dovolili, da gresta domov en dan prej. Tako me je, ravno ko sem hotel namestiti otroški sedež v avto, do konca sestaviti voziček, posesati stanovanje itd., poklicala Iva in rekla, da lahko pridem po njiju. V ihti sem zato na 30 stopnjah Celzija nameščal sedež, zlagal voziček in, kot to počnemo moški, da gre lažje in hitreje, klel nad proizvajalci. (smeh)
In prvo pleničko?
Dojenček se po porodu zdi zelo nebogljeno in krhko bitje, zato sem se tega procesa lotil zelo pazljivo. Zato je malo trajalo. Zdaj sva že oba z Ivo rokohitrca, razen ob sedmih zjutraj, ko sem predvsem jaz še pošteno "zaliman". (smeh).
Kateremu od vaju bi rekli, da je Sofia bolj podobna?
Hm, ta ugotavljanja navadno prepuščava opazovalcem, vendar tudi oni ne znajo presoditi najbolje. V bistvu ni na prvi pogled sedaj nobenemu izrazito podobna, a ko pokaževa fotografijo Ive, ko je bila še dojenček, je podobnost očitna. To me pomirja. (smeh)
Katero pesem najraje prepevate Sofii?
Ker moraš v nenehni animaciji otrok vedno improvizirati, je vsak od naju v trenutnem navdihu skomponiral kakšne svoje komade. Ivin hit pri Sofii je Z ritko migamo, moj pa Sofia, mala norija. (smeh) Ko pridem iz službe greva s Sofio najprej igrat kitaro in pet. To pomeni, da ji jaz igram in pojem, ona pa zraven mrmra, cvili back vokale, brca v kitaro in hoče nato potrgati in pojesti strune. (smeh) Trenutno so na najinem železnem repertoarju komadi Get lucky, Angie, Wicked game in Follow rivers.
Brez daril ob rojstvu otroka seveda ne gre – igrače, knjige, oblačila, plenice – novorojenček ima še pred prihodom domov dovolj igrač in pripomočkov za najmanj leto dni svojega življenja. Sta se tudi sama odločila za kakšno darilce, ki bo samo vajino in vama je še posebej pri srcu?
Res je. Daril se hitro nabere do stropa in z obiskov pri prijateljih starših sva se vedno vračala še s polnim prtljažnikom rabljenih oblačil in igrač, tako da je nova sposobnost na obiskih ta, kako se spretno izmuzniti pretiranim darovom. (smeh) Sicer sva pa se sama odločila za malo drugačno darilo. Darilo naši družini, ki ima potencialno neprecenljivo in trajno vrednost. Zato sva se odločila za shranjevanje matičnih celilc. V Neocelici so nama prijazno razložili vse prednosti in nama dali celovit vpogled v področje moderne znanosti, ki omogoča dolgoročno skrb za otroka. To te navdahne z občutkom, da si za otroka storil nekaj trajno dobrega že v prvih urah njegovega življenja.
Zakaj sta se odločila za odvzem matičnih celic iz popkovnične krvi?
Čeprav si za svojega otroka želiš samo najboljše, si lahko malo bolj prepričan, da si že na začetku storil čim več, kar je v tvoji moči.
Kaj vas je pri novi življenjski vlogi očka najbolj presenetilo in česa niste pričakovali?
Presenečenj je vsak dan ogromno. Večinoma pozitivnih. A nedavno je Sofia na telovadbi za dojenčke staknila nek trebušni virus in stanje se ji je po inkubaciji virusa tako rekoč v sekundi poslabšalo. Ko otrok v tvojih rokah nenadoma postane siv, mehek, ko izbruha vse iz sebe in moraš z njim tri dni bedeti v bolnišnici, te to pretrese do tvojega bistva. Takšna intenziteta strahu me je presenetila. A ko daš tak prvi šok skozi, si močnejši. Kot za družino tudi moraš biti.
Kateri je bil vaš najljubši očka moment do sedaj?
Vsak dan je nekaj novega in v Sofio sem popolnoma zatreskan. Na pomnilnikih telefonov in računalnikov mi zmanjkuje prostora za fotografije (smeh). A stvari je treba beležiti v dolgoročni spomin, zato mi je trenutek, ko sem jo prvič uzrl, nepozaben. Drla se je na ves glas in uporniško stiskala pesti. Nato sem jo dobil v naročje in razprla je dlan, me prijela za prst, svojo drugo roko pa uporabila za sesanje prstka, kot da se vmes ni nič zgodilo. Svet se mi je še drugič obrnil na glavo. (smeh)
