 |
| Družina Haxtel |
Dve leti staremu dečku, rojenemu v Sacramentu v Kaliforniji, je bila diagnosticirana cerebralna paraliza. Po zdravljenju z lastnimi matičnimi celicami iz popkovnične krvi pa se je stanje malega Dallasa izboljšalo.
Derak Hextell zdaj verjame, da bo njegov sin ozdravljen bolezni. »Dallasov zdravnik verjame, da do sedmega leta starosti pri dečku cerebralna paraliza ne bo več opazna,« pove Hextell. »Tudi mi menimo, da je na dobri poti.«
Dallasova mati pravi, da izboljšanje Dallasovega stanja le pet dni po vnosu matičnih celic iz njegove popkovnične krvi ni naključje. »Spremenil se je v vseh možnih pogledih. Le pet dni po zdravljenju me je poklical »mama«, znal pa je tudi pomahati,« pove Cynthia. »Zdi se nam, da se zdaj resnično lahko poveže z nami. Pred zdravljenjem sem imela občutek, da ni zares tukaj, kar se je kazalo tudi v njegovih očeh, ki so se zdele steklene. Danes pa mu nič več ne uide.«
Težak začetek
Radost ob rojstvu malega Dallasa leta 2006 je kmalu uničilo dejstvo, da se ni zmožen dojiti pri svoji materi. Neprestano je jokal in zelo redko odprl oči. Pri petih mesecih je imel Dallas težave z ravnotežjem, zato je njegova glava pogosto padala na stran.
Dallasu so pri osmih mesecih diagnosticirali cerebralno paralizo, okvaro v možganih, ki onemogoča popoln nadzor nad gibanjem.
Številne študije so pokazale, da se okvara motorično-gibalnega centra v možganih zgodi med nosečnostjo, manjši odstotek otrok pa jo dobi med porodom oziroma po rojstvu, nekje do tretjega leta starosti.
Za cerebralno paralizo ni zdravila, zdravljenja, s katerimi se stanje omili, pa so za bolnika stroškovno precej neugodna.
Pri 18 mesecih je imel Dallas zelo omejene motorične sposobnosti. Ni se plazil, ni sedel, stal ali ploskal, komuniciral pa je zgolj s kričanjem, ki je bilo posledica bolečin in frustracij.
Odločitev, ki je spremenila življenja
Med nosečnostjo je Cynthia Hextell prebirala novice, povezane z zdravjem otroka in tako naletela na banko za shranjevanje popkovnične krvi. Medtem ko se je Deraku zdela cena za shranitev pretirana, pa je bila Cynthia odločena, da je odločitev za shranitev matičnih celic pravilna.
»Moja nosečnost je bila povsem normalna, je pa res trajalo kar tri leta, da sem zanosila,« pove Cynthia. »Obstaja velika verjetnost, da bo to najin edini otrok in s tem tudi edina možnost za shranitev matičnih celic iz popkovnične krvi. Poleg tega so v moževi družini prisotne srčne bolezni. Sama sem bila posvojena, zato sem imela v mislih tudi to, da sva z možem edina, ki bi lahko v primeru bolezni pomagala sinu. Vse to so bile stvari, ki sva jih upoštevala pri odločitvi za shranitev. Nisem pa nikoli pomislila na to, da mu bodo prišle prav že kmalu po rojstvu. Zadeve sem urejala le dva tedna pred porodom, saj sva oklevala predvsem zaradi stroškov shranjevanja.«
Ko je bila Dallasu postavljena diagnoza, so Hextelljevi odpotovali na Duke University, kjer je potekala klinična študija, pri kateri so zdravniki s pomočjo popkovnične krvi zdravili manjše število otrok, obolelih za cerebralno paralizo in drugimi možganskimi poškodbami. Cynthia Hextell je poklicala nekatere starše, katerih otrok je bil vključen v klinično študijo in vsi so potrdili izboljšanje stanja po presaditvi matičnih celic, ki se je kazalo predvsem v govoru in boljših motoričnih sposobnostih.
Hextelljeva sta se tako odločila za zdravljenje, pri katerem so lanskega julija Dallasu vbrizgali njegove lastne matične celice. Ta postopek je trajal manj kot uro.
Že po petih dneh je Dallas postal popolnoma drug otrok, saj se je smejal, ploskal, mahal in reagiral na dražljaje. »Menimo, da je bila presaditev ključna za to spremembo, saj so se rezultati pokazali le pet dni po posegu,« je povedal Derak. »Ne vidim druge razlage. Pred tem se je namreč njegovo stanje slabšalo.«
»Preden smo se odpravili na Duke smo ga poskušali naučiti hoje s hojco,« pove Cynthia. »Zdaj pa hodi popolnoma sam.«
Shranitev matičnih celic
Kljub temu da Dallasov primer ni bil del kontrolirane študije primera, pa dr. Nancy Synderman, odgovorna urednica medicinskih novic na NBC News pravi, da jo je potrebno upoštevati pri nadaljnjih raziskavah zdravljenja z matičnimi celicami. »Menim, da je za počasen napredek medicine na določenih področjih krivo neupoštevanje takšnih anekdot,« pove dr. Syndermanova. »Ne gre za kontrolirano študijo primera, prav tako ne za naključno klinično študijo, temveč za otroka s cerebralno paralizo, ki je prejel transfuzijo matičnih celic iz popkovnične krvi. Ta ni zgolj ustavila napredovanja bolezni, temveč celo izboljšala njegovo stanje. Ravno zato je potrebno primer obravnavati resno, saj nas opomni na pomen popkovnične krvi – tiste zadeve, ki je po porodu skupaj s placento zavržena.«
Syndermanovi pa o pomenu popkovnične krvi ni bilo potrebno prepričati ene osebe. Cynthia Hextell pravi, da so zanjo matične celice čisto zlato.
Vir: today.com
Ni komentarjev:
Objavite komentar