ZDRAVLJENJE SLADKORNIH BOLNIKOV Z MATIČNIMI CELICAMI

Ena najnovejših terapij je terapija z matičnimi celicami, ki jo med drugim izvajajo v Nemčiji v Xcell-Centru za zdravljenje sladkorne bolezni z matičnimi celicami. Matične celice vbrizgavajo v trebušno arterijo preko katetra. Bolnikom, pri katerih ne morejo varno opraviti katerizacije, vbrizgajo matične celice intravensko. Obe metodi sta ambulantni, po posegu pa morajo bolniki počivati še 4-5 dni. Pred presaditvijo matičnih celic opravijo krvne in druge preiskave na kliniki. Nato sledi odvzem kostnega mozga. Kostni mozeg pridobijo iz medenice bolnika. S pomočjo tanke igle naredijo majhno punkcijo v lokalni anesteziji.

Iz odvzetega kostnega mozga pridobijo matične celice in določijo njihovo količino in kakovost. Te celice imajo seveda potencial, da se pretvorijo v različne vrste človeških celic in so sposobne izvesti tudi regeneracijo poškodovanih celic, v tem primeru beta celic trebušne slinavke, ki tvorijo inzulin. Sledi presaditev matičnih celic, ki jih vsadijo v arterijo trebušne slinavke v lokalni anesteziji z uporabo katetra. Skozi kateter nato vbrizgajo telesu lastne matične celice. Postopek traja približno 90 minut. Potem bolnik počiva v sobi za okrevanje približno 2-3 ure. Bolniki, ki jim ne morejo opraviti angiografije, npr. pri težavah z ledvicami, imajo na voljo alternativno intravenozno presaditev matičnih celic.

40 odstotkov vseh bolnikov je bilo pred tem zdravljenih z inzulinom (tip 1), 60 odstotkov bolnikov pa je bilo neodvisnih od inzulina (tip 2), večina je bila moških v povprečni starosti 51 let (podatki so za 50 bolnikov, ki so se v letu 2009 tam zdravili).

Približno tretjini pacientov, zdravljenih z inzulinom, se je po zdravljenju z matičnimi celicami stanje izboljšalo, pri bolnikih, ki niso jemali inzulina, pa se je stanje izboljšalo pri dveh tretjinah. Na splošno so bolniki poročali o stabilnejši ravni glukoze v krvi, nižji glukozi v krvi na tešče, zmanjšale so se bolečine v nogah, znižal se je krvni tlak in manj je bilo hipoglikemij.

Vir: ABC zdravja plus, 3.11.2011, stran 38